Klara Čampa: po raku dojk še vedno ista pozitivka, le bolj srečna in hvaležna

Pogovarjala se je: Andreja Roškar
Fotografije: Klara Čampa – osebni arhiv

S Klaro sva se spoznali na Instagramu, kjer obe deliva svoji zgodbi, povezani z rakom dojk. Imava veliko skupnega. Obe sva za rakom dojk izgubili ljubljeno osebo in obe imava podedovano genetsko mutacijo BRCA1, ki poveča možnost za nastanek raka.

A med nama je ena velika razlika. Medtem ko sem jaz imela možnost za preventivo, je Klara ni imela. Lansko leto je zbolela za rakom dojk.

30-letna Klara je mamica Sari (5 let) in Maši (kmalu bo 2 leti) in je hvaležna vsak dan, ki ga lahko preživi s svojima deklicama in možem. Ne dovoli, da bi jo rak definiral. Ga pa premaguje s takšno vnemo in pozitivno naravnanostjo, da je včasih težko verjeti.

Kdaj in kako si izvedela, da imaš raka?

Bulico sem zatipala lansko leto maja, ampak ker sem dojila Mašo, je bil izvid punkcije samo laktacijska dojka. Septembra, ko sem nehala dojiti, pa sem šla nazaj v ambulanto za bolezni dojk, kjer so me pregledali in poslali na ultrazvočno punkcijo. Tam pa je bilo vidno, da gre za tumor v velikosti 5 cm.

Sebe sem postavila na prvo mesto, začela živeti polno življenje, spoznala veliko novih ljudi. Nobena stvar se mi ne zdi več samoumevna. Vsak dan se zbudim hvaležna in srečna, da sem se zbudila v nov dan.

Se ti zdi, da so te manj resno jemali, ker si mlada in si takrat dojila?

Ne, to ne, samo mogoče bi v tistem trenutku lahko naredili še ultrazvok, čeprav sem dojila in se verjetno ne bi nič videlo. Ampak verjamem, da je bilo z namenom tako, da sem izvedela kasneje.

Si tudi nosilka mutacije BRCA1. So ti to odkrili šele ob diagnozi raka dojk ali že prej?

Tako je, odkrili so ob diagnozi, ker je tudi mami zbolela za rakom dojke, oče pa je imel raka na črevesju in so me takoj testirali še za genetiko.

Ob mamini bolezni torej niste vedeli, da je njen rak lahko genetsko pogojen?

Ne, nikoli ni nihče pomislil na to. Njo so testirali šele, ko sem jaz zbolela, ampak je imela drugo genetsko spremembo, ni bila BRCA.

To pomeni, da si mutacijo dobila po očetu?

Ne vemo, ker je umrl kmalu zatem, ko sva se z bratom dvojčkom rodila.

Misliš, da bi se kaj spremenilo, če bi za svojo genetiko vedela že prej?

Verjetno bi poskušala živeti manj stresno. In pa pozanimala bi se, kaj bi pomenilo, če bi si preventivno odstranila dojki.

Torej bi o tem razmišljala?

Definitivno.

Je genetika vplivala tudi na vrsto zdravljenja, ki so ti ga ponudili na Onkološkem inštitutu? Ali si dobila program, kot ga imajo ostale z isto vrsto raka?

Tako je. Sem pa na zadnjem pregledu govorila z onkologinjo, ki mi je povedala, da sem primerna kandidatka za neko novo zdravilo ravno zaradi te genetike.

Po trenutni kemoterapiji, ki se zaključi januarja 2022, bom tako imela še zdravljenje z novim zdravilom, ki bi naj bilo zelo uspešno pri preprečevanju ponovitve bolezni. To je super novica, ker je moj tumor že v začetku bil velik 5 cm in prva kemoterapija ni bila 100 % uspešna – temu se reče delna remisija. In ker imam obliko raka, ki ima največje tveganje za ponovitev bolezni, poleg tega pa še BRCA1.

Hvaležna sem, da je zdravstvo tako napredovalo in da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da se to ne zgodi. Vse ostalo bom pa jaz.

Kako si se podala v zdravljenje?

V zdravljenje sem šla zelo pozitivno, nisem razmišljala o stranskih učinkih. Ko sem rabila počitek, sem ga dobila, drugače pa sem živela čisto normalno. Začela sem hoditi v hribe in čim več hodila na sprehode.

Kaj pa recimo rekonstrukcija dojk, ostali preventivni ukrepi? Kako si se o tem odločala? Po diagnozi se moraš verjetno za precej stvari naenkrat odločiti …

S kirurgom sva se pogovorila o diagnozi, kaj to vse za sabo potegne in se takoj odločila za odstranitev obeh dojk. Odločila pa sem se tudi za odstranitev jajčnikov in jajcevodov ravno zaradi večjega tveganja, ki je povezano z genetiko (BRCA1 ima tudi visoko tveganje za raka jajčnikov; op.a.). Nikoli nisem pomislila, da bom zato manj privlačna, da me bo to bremenilo, ampak sem se odločila v dobro zdravja.

Si takoj vedela, da želiš rekonstrukcijo dojk?

Tako je, za rekonstrukcijo sem se takoj odločila, kljub vsemu sem še zelo mlada.

Z vsadki?

Tako je, na to operacijo še čakam.

Si morda razmišljala tudi o rekonstrukciji z lastnim tkivom?

Ne, ker ga tudi nimajo od kod vzeti. 🤣

Že veš približno, kdaj ti bodo razširjevalce zamenjali z vsadki? Je to odvisno tudi od poteka zdravljenja?

Ne, od poteka ni odvisno. Ampak kot mi je povedal kirurg, vsaj še leto ali dve, ker imajo zaradi covida velike zamude in se je čas samo še podaljšal.

Pa nimaš z njimi nobenih težav? Ene ženske poročajo, da so razširjevalci zelo neudobni, trdi …

So zelo neudobni in trdi ampak nimam kaj … Notri so, nimam vpliva kdaj bodo šli ven.

Kako pa je potekalo zdravljenje? Si imela najprej operacijo in potem kemoterapijo ali obratno?

Najprej 16 kemoterapij, potem operacijo, 25 obsevanj in sedaj še kemoterapijo v tabletah.

Zveni zelo naporno. S katerim delom si imela več težav?

V bistvu največ težav s prvo in drugo kemoterapijo. Operacija in samo okrevanje je bilo sanjsko, brez težav, tudi z obsevanji ni bilo težav. Pri tej kemoterapiji pa je odvisno od dneva.

Pa ti je težje prenašati fizične bolečine in ostale stranske učinke ali psihični del, ki ga zdravljenje raka pač prinese s sabo?

Čez neko psihično “krizo” nisem šla, ker vse doživljam z veliko mero pozitive. Čez neke hude stranske učinke pa tudi nisem šla. Vem, da obstajajo hujši in sem hvaležna, da jih nisem imela. Res pa je, da ni primerjave s kemoterapijo danes ali leta nazaj. Ko sedaj prideš na kemoterapijo, najprej dobiš infuzijo proti slabosti itd.

Kakšen je tvoj odnos do telesa po vsem, kar si dala skozi? Se je kaj spremenil?

Na svoje brazgotine sem ponosna, so del mene in se jih ne sramujem.

Kako si pa na svojo bolezen in zdravljenje pripravila hčerki, predvsem starejšo? Si jima razložila, zakaj mora mami v bolnico ali zakaj se slabo počuti?

Starejši sem povedala, ko sem se zabrila in ji povedala, da mamica nima las, da je zbolela in se bo pozdravila. Je imela pa manjšo krizo, ko sem prišla iz bolnice, ko sem šla na prvi pregled po operaciji. Mislila je, da me spet ne bo nekaj dni. Če sem se slabo počutila, sem ji to iskreno povedala in je razumela.

Po kemoterapijah, zaradi katerih izgubiš lase, ti priprada tudi lasulja, a je mnoge ženske ne nosijo. Ti si jo nosila?

Zelo malo. Samo kadar me je zunaj zeblo v glavo. 🤣 Doma skoraj nikoli. Sem jo potem podarila naprej punci z rakom.

Na Instagramu precej odkrito in z veliko pozitive deliš svojo zgodbo. Se ti to kdaj zdi (pre)naporno in pomisliš, da bi za nekaj dni vse ugasnila?

Tako je, se mi zdi, da je treba o tem govoriti. Še posebej ker je to med mladimi še vedno nek tabu. Ne, nikoli nisem pomislila, da je prenaporno, delim toliko kot čutim, da je ok in odziv je zelo pozitiven.

Kaj pa mož, a ga kdaj zmoti, da svoje življenje, katerega del je seveda tudi on, tako javno deliš?

Res je, da se on javno ne izpostavlja toliko kot jaz, ampak ga nikoli to ni motilo. Me podpira v vsem. ❤️

Na kak način se je tvoje življenje spremenilo, v primerjavi z letom nazaj, preden si izvedela za raka?

Za 200 %. Sebe sem postavila na prvo mesto, začela živeti polno življenje, spoznala veliko novih ljudi. Nobena stvar se mi ne zdi več samoumevna. Vsak dan se zbudim hvaležna in srečna, da sem se zbudila v nov dan.

Pa se ti zdi, da te ljudje po diagnozi gledajo/obravnavajo drugače?

Ne, nikoli nisem dobila tega občutka. Vedno sem bila tista pozitivka in to sem ostala. Samo da sem še bolj srečna in hvaležna za vse.

Kaj bi povedala predvsem mladim ženskam, ki so morda prepričane, da se rak dojk njim ne more zgoditi?

Nikoli ne veš, kaj te doleti. Vsaki se lahko zgodi, leta niso več merilo. Ne gre več samo za bolezen po 50. letu.

Zato je toliko bolj pomembno samopregledovanje in pa takojšni obisk zdravnika, če vidite, da je nekaj narobe. In pa seveda zdrav življenski slog in čim manj stresa.

Klaro in njeno zgodbo lahko spremljaš na Instagram profilu @klaracampa.

Deli objavo

Objavi komentar